Tina Maze
Aleš Gorza
Mitja Kunc
Tilen Debelak
Katjuša Pušnik
Nataša Lačen
Ožbi Ošlak
Danilo in Drago Pudgar

Generalni pokrovitelj:

Ostali pokrovitelji:

Aktualne novice:

Nasveti dr. Tanje Kajtna, športne psihologinje in profesorice na Fakulteti za šport UL

VČERAJ, 10. MAJA, SMO BILI NA ZAKLJUČKU VZHODNE REGIJE NA MARIBORSKEM POHORJU!

Za nami je zeloo prijetno druženje in zabava na domiselnem poligonu, preizkus letnega sankališča (turbulentno za želodec), podelitev priznanj in nagrad za zaključne rezultate našim smučarjem in smučarkam in

sproščeno druženje vseh generacij.

Posebno vrednost pa je dogodku dodalo zelo zanimivo predavanje dr. Tanje Kajtna, ki mu v tej objavi posvečamo posebno pozornost.

Iskrena hvala SK Pohorje in SK Maribor za vrhunsko organizacijo – bilo je poučno, zabavno, igrivo in športno.

Ko otroci tekmujejo v smučanju, pogosto vsi okoli njih želimo le najboljše – a pomembno je, da vsak opravlja svojo vlogo in ne prestopa meja, kjer lahko otroku nehote tudi škodimo.

STARŠI: Vi ste OPORA in NE TRENER!

Vaša naloga je zaščita, čustvena opora, varnost.

Ne analizirajte voženj, ne dajajte tehničnih nasvetov – za to je tukaj trener.

Po tekmi ne sprašujte: “Zakaj nisi bolje peljal?” ampak raje: “Kako si se počutil?”

Na cilju bodite prisotni z nasmehom, spodbudo in odprtim objemom. Naj vas otrok vidi kot varen pristan, ne kot sodnika.

TRENERJI: Vi ste STROKOVNJAKI ZA SMUČANJE!

Trener daje navodila, popravlja napake in s pozitivo usmerja športnika.

Pedagoško izobraževanje trenerjev je ključno. Otroci niso telesa na snegu, temveč osebnosti v razvoju.

Na podlagi notranje motivacije otroka se gradi zaupanje in uspeh se rodi iz pozitivnega odnosa in vzornega obnašanja, ne iz prisile.

KOMUNIKACIJA JE KLJUČ

Trenerji in starši naj redno komunicirajo. Lahko so to govorilne ure, sprotni pogovori, skupno razumevanje otrok in razvoja.

Zaupajte trenerju, da bo opravil svoje delo. Le tako se otrok počuti varnega in osredotočenega.

Otrok potrebuje ENO jasno sporočilo in ne dve nasprotujoči si avtoriteti.

NOTRANJA MOTIVACIJA JE MOTOR USPEHA

Otroci morajo smučati ZASE, ne zaradi pričakovanj drugih.

Ko padejo ali izgubijo, jih učimo, kako vstati. Pri tem jih ne grajamo, temveč pozitivno gradimo njihovo samozavest.

Naučimo jih, da so porazi del poti. Ravno pri padcih in porazih je največ priložnosti za rast.

In za konec:

DRAGI STARŠI, NA TEKMI GLEJMO NAŠE ČUDOVITE OTROKE IN NE TELEFONA!

Prisotnost starša v cilju pomeni ogromno – a ne s križanjem rok in napetostjo.

Otroci naj čutijo, da jih družina gleda in ne ocenjuje.

Naj prisotnost družine na tekmovanju otroka pomiri in ne zmoti. Trenerji vodijo tekmo, starši pa ste sidro miru in opora.

Vzgajajmo smučarje, ki se bodo znali pobrati, zaupati vase in uživati v športu – ne pa le šteti stotinke.

Naj bo otrok v središču – in ne naš ego.

Otroci smučajo za zabavo, potrpijo, zdržijo in imajo notranjo motivacijo. Naloga nas ostalih je, da jo negujemo!

skcrna2017login 2025-08-13T13:41:22+00:00

BRAVO MI!

#1 Smučarski trenerji res niso od muh.

Ogromno časa preživljajo z otroci in jih vzgajajo v hrabre osebe. Jih bodrijo, tolažijo, pihajo v zmrznjene rokavice. Svoj prosti čas preživljajo v kombiju in furajo po nemogočih cestah. Z nasmehi na ustih sprejmejo otroke ob zgodnjih jutranjih urah in jih dostavljajo nazaj domov. Na ogromnih smučiščih jih prepoznamo po vrtalni mašini za pasom in s tisoči kolov na rami. Postavljajo proge, pospravljajo proge. Gledajo, usmerjajo, štopajo, merijo in telovadijo v pancarjih. Poleg tega naši trenerji hodijo v službo. No, eden je v penziji, dva sta kmeta in eden hodi še v šolo! Škijarija je njihov prosti čas!

#3 Otroci, ki trenirajo smučanje, res niso od muh.

Ko drugi še trdno spijo, oni že paščkajo smučke in s težkimi nahrbtniki odhajajo na kombi. Ko se drugi odpravljajo v šolo, si obuvajo smučarske čevlje v vseh možnih vremenskih pogojih in začenjajo s treningi.

Kadar je zunaj mraz, jih pač zebe. Če piha veter, imajo do krvi spokane ustnice in roke. Kadar pada sneg/dež so mokri kot cucki in premraženi. Kadar je sonce, so nagrajeni s čudovitimi razgledi in neprecenljivimi lepotami narave.

Zvečer, ko drugi že spijo, oni še prepisujejo za šolo. Takrat obupavajo, a le malo. Kaj kmalu se spomnijo, da je to le majcena žrtev ob primerjavi z neskončnimi darovi narave. Da želja po snegu premaga vse. Poslušajo in upoštevajo trenerje, se jočejo in smejijo. Doživljajo poraze in zmage. Sami s seboj in z drugimi. Napredujejo in se napredka veselijo. Izgubljajo in trpijo. To je njihov način življenja.

Poleg tega pa so ti isti otroci tudi plesalci, pevci, gledališčniki, glasbeniki, bralci, kajtarji, fuzbalerji, odlični učenci, tenisači, kolesarji, kmetje, ljubitelji psov, tečnobe, brihte, vnuki, prijatelji, oboževalci bonbonov, šaljivci in še kaj.

Ponosni smo nanje! Vedno! In povsod!

To so neverjetno samostojni otroci, ki ga razigrano furajo na škijah skozi življenje.

#3 V ozadju vsega tega pa obstajamo tudi tisti, ki smo vedno v pripravljenosti. Tisti, ki jih čakamo doma. Tisti, ki rihtamo škije. Ki delamo sendviče, čaje in zalagamo denarnice. Tisti, ki operemo perilo in sušimo drese s fenom. Tisti, ki s stisnjenimi pestmi gledamo v “slo ski live” rezultate in tulimo ob prograh. Tisti, ki jočemo od ponosa, da se razvijajo v tako samostojne in čudovite posameznice in posameznike! Da tako lepo sodelujejo in tvorijo enotno ekipo, kjer prevladuje zdrava tekmovalnost.

Bravo, trenerji! Bravo, mladiči naši! Bravo, starši! Bravo, cele familije! Super smo!